Odločitev za potovanje
Ko sva se s prijateljem Sarom leta 1982 prvič odpravila v Indijo, nisem imel nobene posebne predstave o tem, kakšna je Indija. Niti sanjalo se mi ni, da bo to prelomnica v mojem življenju in da bom v prihodnosti tam srečal Sathya Sai Babo. Res je, da so me mistika in lepote narave privlačile že prej. Vendar če to sprejemaš prek televizije in knjig ali če ti o tem govori nekdo, ki je bil v Indiji, je čisto nekaj drugega kot lastna izkušnja. Ko sem bil star 19 let, sva se s prijateljem Sarom odpravila na štirinajstdnevno pohajkovanje po Evropi. Potovanje naju je zelo navdušilo. Sar je bil moj najboljši prijatelj, s katerim sem preživel veliko časa. Super sopotnik, hkrati pa je bil ravno on tisti, ki me je navdušil za ezoteriko in mistiko. Razmišljala sva, kam bi šla na naslednje potovanje, in dobila idejo, da greva v Indijo, v samo osrčje mističnih dogajanj. Odločitev je padla, oba sva bila za. Začela sva pripravljati potovalni načrt in predvidela vse podrobnosti.
Prvo potovanje
V Indijo sva se odpravila po kopnem in ne z letalom. To je bilo takrat zelo pomembno, saj je v 70. letih veliko mladih potovalo v Indijo po kopnem, z motorji, kombiji, avtobusi. Obstajala je celo redna avtobusna linija London-Delhi ali celo London-Goa, ne vem natančno. To je bil tako imenovani ”magic bus”, o katerem je prepevala rockovska skupina The Who. Tako se nama je zdelo, da sva tudi midva del pogumnih in pomembnih junakov tistega časa, čeprav se seveda nisva zavedala, da zaradi omejenih finančnih sredstev druge možnosti tako in tako nisva imela. Potovanje po kopnem je bilo za naju pravzaprav zelo zanimivo. Počasi sva spoznavala kulture in običaje različnih dežel, skozi katere sva potovala, in tako postopoma in ne naenkrat ”padla” v Indijo. Tako sva se izognila kulturnemu šoku, ki ga doživi večina tistih, ki prvič pridejo v Indijo z letalom. Pa naju je kljub temu še vedno malce šokiralo. Po raznih dogodivščinah sva iz Kranja, kjer sem živel, prek Beograda, Istanbula, Teherana in Lahoreja po 17 dneh prišla na pakistansko-indijsko mejo. To je bilo novembra 1982.
Potovati po Indiji je pravzaprav brez primere. Tako nekaj posebnega, intenzivnega in napornega, da si povprečen Evropejec to zelo težko predstavlja. Prvi šok je bila vožnja z vlakom brez rezervacije, kar sva s Sarom takoj po prihodu v Indijo preskusila na vožnji od Amritsara do New Delhija. Dogajanje in natrpanost vagonov lahko najbolj nazorno opišem, če povem, da se enostavno nisem mogel niti premakniti in sem moral za WC uporabiti plastično steklenico, ki sem jo takrat na srečo imel pri sebi. Vlak je bil tako prenatrpan, da so bili ljudje celo na strehah vagonov. Drugi šok je bilo srečanje z reveži. Ko sva se z rikšo peljala skozi revne četrti glavnega mesta Indije – New Delhija, nisem natančno vedel, ali so to begunska taborišča ali pa sem v središču snemanja filma, saj zelo veliko ljudi živi kar ob cesti, brez strehe nad glavo. Imajo samo nekakšne plahte ali polivinile, ki določajo njihov življenjski prostor. Tam se rojevajo in umirajo, živijo v zelo veliki bedi in pomanjkanju. Med vso to množico revežev sem imel priložnost videti tudi takšne spake in pokveke, da me je pretreslo do dna srca. Tudi v najbujnejši domišljiji si jih ne bi mogel izmisliti, tam pa kar naenkrat stojijo ali pa se plazijo pred menoj in stegujejo roke, če jih sploh imajo. Vendar ko enemu nekaj daš, se jih v trenutku pojavi zraven še petdeset.
Potem se tega navadiš. To je življenjska lekcija, ki ti lahko pomaga pri razvoju nekaterih vrlin, brez katerih življenje ne more biti izpolnjeno. Ob pogostem doživljanju takih situacij sem počasi spoznal in začel na to našo malo Slovenijo drugače gledati ter ceniti blagostanje, ki ga uživamo. V Indiji je zelo zanimivo, da se ravno reveži, ki nimajo drugega kot kos obleke na sebi, smehljajo in izražajo neko notranje zadovoljstvo in mir. Verjetno zato, ker imajo zelo trdno vero, pa tudi zato, ker ne živijo za prihodnost, ki je najverjetneje sploh nimajo. Živijo za dan in za trenutek, ki ga imajo, v nasprotju z večino zahodnjakov, ki imajo vsega dovolj, pa so videti neizpolnjeni, žalostni in brez radosti. Prav neverjeten je ta kontrast vzhoda in zahoda. Včasih sem podoživljal delček te izkušnje tudi v Ribnici na Dolenjskem, kjer sem živel. Opazoval sem skupinice Romov, ki brskajo po kontejnerjih s smetmi, da si poiščejo kaj koristnega in uporabnega zase. Ali pa hodijo bosi sredi zime, pa se ob tem smejijo in so videti dobre volje.
Indija je prenaseljena država, saj tam živi že 1.3 milijarde ljudi in je po številu prebivalcev takoj za Kitajsko. Napovedujejo celo, da bo čez 10 let več Indijcev kot Kitajcev. Kljub velikemu številu milijonskih mest, pa je to pretežno poljedelska dežela, saj cca 65 odstotkov ljudi živi na deželi. Z naraščanjem industrializacije se povečuje priliv prebivalstva s podeželja v velemesta, kar pa je eden ključnih vzrokov za tako množično revščino. Tudi jezikovna raznolikost je v Indiji nekaj posebnega. Imajo 14 velikih in prek 200 manjših jezikovnih skupin, med seboj pa se razumejo toliko kot Slovenci in Albanci. Zato jim pride zelo prav zapuščina nekdanjih angleških kolonialistov, saj se ravno v angleščini, ki je tudi eden od administrativnih jezikov, pripadniki različnih jezikovnih skupin sploh lahko sporazumevajo. Zelo pisana je tudi verska sestava. Indija je pretežno hindujska (80 odstotkov), vendar jo prek 150 milijonov muslimanov (12 odstotkov) uvršča tudi med največje muslimanske države sveta. V milijonskih številkah so še druge manjše religije, kot so kristjani (3 odstotki), budisti, sikhi. Malo manj je judov, parsijev, džainov in drugih, ohranile pa so se celo plemenske skupnosti. Zelo zanimivo in presenetljivo se mi zdi to, kako so te različne religije med seboj strpne in tolerantne. Še posebno če to primerjam s svetovno sliko, ki jo dobivamo iz medijev.
Indijo sem pogosto doživljal kot veliko otroško igrišče, na katerem se ljudje igrajo igro, ki se ji reče življenje. Živijo povsem preprosto. Vsak opravlja svoje delo z nekakšnim ponosom, vznesenostjo in dobro voljo. Pa naj bo to krojač, čevljar, urar, frizer ali trgovec. Neverjetno je, kakšen je ulični utrip v mestu ali na vasi. V ulici, ki je široka kakšnih 10 metrov, sem videl na desetine različnih prodajaln, salonov, najmanj toliko prodajalcev, ki kar na pločniku ponujajo, kar pač imajo, četudi samo par banan. Vsi se trudijo za svoj posel. Avtomobili vozijo v obe smeri, v promet pa so vključeni natrpani avtobusi, avtorikše, navadne rikše, kolesarji in celo mravljišče ljudi. Da bo mozaik popoln, moram dodati še pse, mačke, opice in seveda svete krave, ki so gospodarice cest, hkrati pa tudi najprizadevnejše pri odstranjevanju organskih odpadkov. Pa vendar vse poteka brez težav, kot nekakšen organiziran kaos. Zaradi tako množično naseljenih mest in vasi ravno zahodnjaki večinoma dobijo občutek splošnega kaosa. Vendar se mi že ponuja zanimiva primerjava. Na zahodu je sicer na zunaj videti vse bolj urejeno in napredno, v notranjosti ljudi pa je pogosto pravi kaos in zmeda. Njihove glave in srca so polna hrepenenja, neizpolnjenih želja in večnega nemira. V Indiji pa je, vsaj glede na to, kar sem videl, ravno obratno. Notranjost mnogih je veliko bolj urejena in mirnejša, na zunaj pa, če gledamo z našimi očmi, vlada kaos. V njem se oni seveda čisto dobro znajdejo in je to pravzaprav pisanost in pestrost indijskega vsakdana, prežetega z močnim notranjim občutkom vdanosti Bogu. Življenje hindujca je neprestan niz molitev, ritualov in oboževanj. Vse od zibelke do groba gleda na svet okoli sebe skozi božansko perspektivo, to sem zelo hitro opazil. Prav nekaj posebnega je bilo videti taksista, kako zjutraj, preden gre na pot, moli pred majhnim oltarjem, nameščenim pred vetrobranskim steklom v avtomobilu. Na ta način začenja svoj delovni dan, prav tako pa je to običajen jutranji obred uradnikov, delavcev, direktorjev, lastnikov podjetij in drugih.
(se nadaljuje…)
(Iz knjige Bojana Gorenca-Sai Baba-Mit ali Resničnost)
Bojan Gorenc je avtor, podjetnik, vodnik in trener tenisa. Rojen leta 1961, je večino svojega življenja posvetil iskanju in raziskovanju Resnice, saj z življenjem, ki mu ga je ponujala lastna tradicija in okolje ni bil zadovoljen. Ta iskanja so ga leta 1982 pripeljala v Indijo. V naslednjih letih so nanj vplivali mnogi duhovni učitelji, dokler ga vijugasta in nenavadna pot duhovnega razvoja leta 1991 ni pripeljala do Sathya Sai Babe, ki svoj nauk izraža v enem stavku: ”Moje življenje je moje sporočilo.”
Nekatera svoja srečanja in doživetja z njim in kako je to spremenilo njegovo življenje v pozitivno smer, je opisal v svoji prvi knjigi Sai Baba-mit ali resničnost. Ko je le mogel, je potoval v Indijo, k Učitelju, kamor je peljal tudi mnoge druge ljudi in jim pomagal najti lastno Pot. Bil je eden od ustanoviteljev Sai centra v Sloveniji in ga vodil od 1994 do 1997.
V svoji drugi knjigi Sai Baba in religija Ljubezni predstavlja zgodbe pripadnikov različnih veroizpovedi, ki jim je Sai Baba prav tako spremenil življenje in hkrati prikaže osnovno sporočilo Babovega učenja, da je pomembna Ljubezen, ne pa vrsta religije.
Boyan je neodvisen in ni povezan z nobeno organizacijo ali gibanjem. Njegov cilj je prenesti posameznikom praktične in uporabne zamisli in informacije, ki bi pomagale spodbuditi preobrazbo. Danes vodi duhovne programe v Indijo, deželo, ki jo je obiskal že več kot 70-krat, pripravlja predavanja in delavnice, ter prenaša stare indijske modrosti na nas Zahodnjake, pogosto preveč usmerjene v materialno plat življenja.
www.bojangorenc.com