S poti po Indiji – 4. del

Piše: Bojan Gorenc

S poti po Indiji – 4. del

(tretje potovanje)

SAI BABOV KLIC

Kruh brez pšenice

Prvo sliko Sai Babe sem videl pri prijatelju. Bila je v obliki razglednice, poslane iz Indije. Najbolj pa me je v zvezi s Sai Babo pritegnil članek mojega prijatelja Sara z naslovom ”Kruh brez pšenice”, objavljen v reviji Aura. V članku je poskušal primerjati vpliv delovanja Sai Babe in misijonarja Zabreta v Indiji. Po njegovem mnenju je misijonar naredil veliko dobrega za ljudi, saj jim je z namakalnim sistemom pomagal iz neplodne zemlje narediti polja, ki bogato obrodijo. S tem sem se popolnoma strinjal.

Po drugi strani pa je Sai Babi ”očital”, zakaj ne nasiti celega človeštva čez noč, če je že tako mogočen, in se raje ”igra s čudeži”. To me je nekoliko razjezilo, obenem pa mi pomagalo, da se nisem več zanašal na nikogar in začel samostojno odkrivati resnico.

Trenutni preblisk

V trenutku me je preblisnilo spoznanje in odgovor na to primerjavo. Še sam ne vem kako in zakaj, saj sem za Sai Babo slišal le, da je avatar, nisem pa razumel, kaj to pomeni. Navsezadnje o Sai Babi nisem vedel še prav ničesar. Pa vendar mi je bilo jasno, da lahko Sai Baba čez noč nasiti celo človeštvo, vendar tega ne naredi iz enega samega razloga: ker je to kratkoročno in bi bilo naslednji dan spet vse po starem. Človek je tisti, ki je privedel človeštvo do stanja, kakršno je, in človekova odgovornost je, da popravi razmere, ki vladajo v svetu. Da pa bo človek to sposoben narediti, mora krepko dvigniti raven zavedanja. In to počne Sai Baba, deluje dolgoročno. Videl sem, kako spreminja ljudi in jih dviguje na višjo raven zavesti. Vsakega posebej spodbuja, naj odvrže svoj ego in z njim povezane slabosti, kot so pohlep, ljubosumje, zavist, jeza, sovraštvo ipd., in naj bo koristen celemu človeštvu.

Vse to je resnično prišlo kot trenutno spoznanje in je pravzaprav povzročilo moje povečano zanimanje za Sai Babo. Pozneje se mi je seveda vse to potrdilo in na lastne oči sem videl, kako to poteka. Videl sem ljudi, ki gredo spremenjeni od njega in kako s svojo nesebično pomočjo revnim in lačnim vplivajo na življenja drugih. Vse to postopoma spreminja naše življenje v lepše in boljše. Moram vam povedati, da takih ljudi ni malo. Nasprotno, ogromno jih je, na milijone jih je. Tako nastaja ogromna mreža dobrih ljudi, ki se nezadržno širi in deluje v svetu. Na ta način pride na milijone lačnih do ”kruha brez pšenice”.

Pridejo samo poklicani

Obstaja toliko različnih načinov, kako so ljudje prišli v stik s Sai Babo, kolikor je ljudi. Nekaterim se je pojavil v sanjah, drugim se je lik Sai Babe pojavil skozi meditacijo, veliko jih je prebralo katero med številnimi knjigami, napisanimi o njem, ali pa so o njem slišali od ljudi, ki so ga že videli. Vsem nam, ki smo imeli ta privilegij, da smo ga videli in doživeli v Indiji, pa je nekaj skupnega. Baba nas je vse povabil in poklical k sebi. Morda se sliši čudno, vendar je to sam potrdil:

”Nihče ne more k meni, če ga ne pokličem.”

Veliko ljudi si je zelo želelo priti do njega, pa so zboleli ali pa ni bilo mesta na letalu oziroma so imeli kakšne neodložljive obveznosti doma ali v službi itd. Po drugi strani pa so ljudje, ki niso imeli prebite pare, v nekaj dneh že sedeli na letalu za Indijo. Spet drugim, ki so imeli nemogoče razmere doma ali v službi, se je vse razpletlo kot v kakšnem filmu.

Imam prijatelja, ki tri dni pred odhodom na potovanje v Indijo, ni imel drugega kot indijski vizum. Ves zaskrbljen me je vprašal, kaj naj naredi, zelo rad bi šel, pa nima denarja. Rekel sem mu, naj prosi Babo, da mu pomaga, če si res želi iti. ”Kako naj ga pa prosim, če je v Indiji?” me je ves začuden vprašal. ”Kar naravnost nanj se obrni, tako kot se zdaj pogovarjaš z menoj, pa boš videl, kaj se bo zgodilo,” je bil moj odgovor. Naslednji dan me je ves vznemirjen poklical in mi povedal, da je takoj, ko sem odšel, Babo res prosil za pomoč. Pol ure po najinem pogovoru pa ga je že poklical prijatelj z novico, da mu lahko posodi denar.

Tretje potovanje

Prve dni januarja 1991 sem se odpravil na svoje tretje potovanje v Indijo. Po petih letih, odkar sem bil nazadnje tam, sem bil zelo vznemirjen in poln pričakovanj. Zadnji dve leti sem resnično zelo veliko delal na sebi, kar je botrovalo odločitvi, da bo imelo to potovanje duhovni poudarek. Vedel sem, da bom šel do Sai Babe, saj sem hotel nekakšno potrditev spoznanja, ki sem ga opisal kot ”kruh brez pšenice”. Ko danes, po pregledovanju starih zapiskov, pogledam na celo zgodbo, vidim, da me je Sai Baba poklical k sebi ravno prek tega članka v reviji Aura, saj sem ga nekako branil in zagovarjal, ne da bi ga sploh osebno poznal, stvari sem hotel priti do dna na mestu samem.

V tistem času, ravno pred mojim odhodom, so se po televiziji vrtele oddaje iz serije ”Skrivnostna Indija” avtorja Draga Plečka iz Zagreba, ki sem ga pozneje tudi srečal in se z njim bolje spoznal ravno v Putapartiju pri Sai Babi. Oddaje so bile zelo zanimive, dve pa sta bili o Sai Babi, tako da me je še bolj zanimalo, kakšno bo srečanje z njim v živo. Rad pa bi opisal tudi eno zelo nenavadnih in močnih izkušenj, ki sem jo doživel med gledanjem oddaje o Šivabalajogiju iz Bangaloreja na jugu Indije, zaradi česar sem se odločil obiskati tudi njega.

Bil sem šokiran. Videl sem jogija, svetnika, ki v zamaknjenem stanju sedi na postelji – oltarju. Ob zvokih glasnega bobnanja so z obeh strani do njega prihajali ljudje in se mu klanjali ter mu dajali darila, večinoma rože. Njega pa vse to sploh ni ganilo. Čeprav je bil glavni junak, je bil v tisti dvorani prisoten le s telesom, oči pa so bile popolnoma odsotne. To ni bil prizor vzvišenosti, ampak popolne nevezanosti na materialni svet. To je bil prizor odprtosti do vsega in ljubezni do vseh.

Ko sem gledal to dogajanje na ekranu, se je začelo v moji notranjosti nekaj dogajati. Niti minuta ni minila in že sem začel nekontrolirano jokati in se tresti. Tudi če bi hotel, tega ne bi mogel ustaviti, tako globoko se me je dotaknilo. Ves objokan in tresoč se sem s prstom kazal na Šivabalajogija in momljal: ”K njemu grem, njega grem obiskat”. Res je, da sem bil prej že dvakrat v Indiji, vendar sem bil vedno na morju in peščenih plažah Goe in Kerale. Nikoli še nisem bil v kakem ašramu, kjer bivajo duhovni učitelji, jogiji, svetniki …

Že pred odhodom sem izdelal načrt duhovnih aktivnosti, ki jih bom počel v Indiji,  prej pa sem hotel še enkrat pogledati, kako je v Goi, saj je minilo že skoraj 10 let od mojega zadnjega obiska. Na letalu iz Amsterdama v Bombaj sem spoznal tri Holandce in se jim priključil, saj je Roy, eden med njimi, bil v Indiji že deseto leto zapored. Ker pa so bili tudi oni namenjeni v Goo, sem se enostavno prepustil vodstvu najbolj izkušenega.

Na mestu za rezervacije na bombajski postaji Victoria sem pred našim odhodom z vlakom imel še zanimivo srečanje s Slovencem iz Trzina, misijonarjem Frenkom Kuraltom, ki je bil v službi matere Tereze in je pomagal umirajočim – pobiral jih je s ceste, hranil, zdravil, pa tudi sežigal ali pokopaval. Name je naredil velik vtis, še posebno ker je tako kot mati Tereza nesebično deloval in služil drugim. To je bilo zame tudi eno pomembnih znamenj, da bo moje potovanje po Indiji resnično drugačne narave kot prvi dve.

Ko smo prispeli v Goo, je bilo vzdušje tam precej drugačno kot pred desetimi leti. Zaradi vedno večjega turizma in porasta trgovine z mamili se je tam marsikaj spremenilo.

Pred desetimi leti smo se brezskrbno in brez oblek sončili na plažah, kadili travo, hašiš in se noro zabavali, zdaj tega ni bilo več. Velike količine alkohola, trdih drog ter korupcija med policaji, so vzdušje v Goi popolnoma spremenile. Tiste sproščene varnosti in zabave ni bilo več, včasih so celo nedolžnim turistom podtaknili mamila, da so jih lahko zaprli in izsiljevali z velikimi odkupninami.

To nam ni bilo več všeč, zato smo se odpravili v vas Gokarna, 200 km južneje, kjer ni bilo turistov, vzdušje pa je bilo zelo podobno tistemu iz Goe v sedemdesetih letih.

Gokarna je bila zelo prijetna vasica, z nekaj tisoč prebivalci, romarsko mesto za hindujce, ki se je med praznovanjem enega njihovih največjih praznikov, Šivaratri, spremenila v mesto s trideset tisoč ljudmi.

Počasi sem začel opazovati in spoznavati hinduizem, si postavil prvi oltarček, obril glavo in začel izvajati duhovne aktivnosti, ki sem si jih začrtal. Zaključiti sem jih nameraval v ašramu, saj bi bil pod zaščito in v varnem duhovnem okolju, kjer nihče ne dreza vate. V Gokarni je padla tudi odločitev, da se po povratku v Slovenijo udeležim tečaja za mojstre intenziva pri Živoradu Mihajloviču – Slavinskem, z namenom, da jih tudi sam začnem voditi.

Ves navdušen in poln energije sem se iz Gokarne na poti v Bangalore ustavil še v Hampiju, zame najbolj neverjetnem, psihodeličnem kraju, polnem templjev in ogromnih skal, ki ležijo vsepovprek in dajejo vtis, kot da se je gorska veriga porušila po strašnem potresu. Hampi igra pomembno vlogo pri zgodovini Sai Babe, saj je 20. oktobra 1940, ko je šel v šolo, ravno po vrnitvi iz Hampija, objavil svojo avatarsko misijo.

V začetku marca sem prvič prišel v Bangalore in obiskal že omenjenega Šivabalajogija. V dvorani je glasno odmevala glasba, ki so jo igrali in peli njegovi oboževalci. Dal sem se iniciirati v meditacijo in čakal, kdaj se bo pojavil jogi, ki me je očaral prek TV-ekrana. Kmalu je prišel in sedel na posteljo. Skupaj smo meditirali, potem pa so k njemu začeli hoditi ljudje, ga obsipavali z venci rož in se mu klanjali. Tudi sam sem šel do njega in mu dal rože. Vse je bilo tako, kot sem videl tistega jesenskega dne po televiziji. On je bil odsoten in zelo daleč. Vse je bilo enako. Le z mano ni bilo tako. Nič posebnega se mi ni zgodilo, čeprav sem pričakoval. Hotel sem ostati v ašramu, vendar so ga ravno obnavljali, tako da bivanje tam ni bilo mogoče.

Po nekaj dnevih sem se odločil, da grem naprej do Sai Babe, ki ima ašram 160 km severno od Bangaloreja, in pod ”njegovo zaščito” izpeljem začrtane duhovne aktivnosti do konca. Prosil sem ga za pomoč in zaščito in on se je odzval. To, da ni bilo mogoče ostati v ašramu Šivabalajogija, ni bilo naključno. Bilo je pomembno, da pridem do Sai Babe, ki me je ”klical”, čeprav se tega še nisem zavedal, kot se tudi nisem zavedal, da je bilo to tretje potovanje v Indijo še ena velika prelomnica v mojem življenju.

OBSTAJA SAMO EN JEZIK, JEZIK SRCA

SAI BABA

(se nadaljuje …)

(iz knjige Bojana Gorenca – Sai Baba – Mit ali Resničnost)