S poti po Indiji – 5. del

 Piše: Bojan Gorenc

S poti po Indiji – 5. del

PREOBRAZBA

Prvič v Putapartiju

Po naporni poti sem le prispel do Putapartija, vasice, kjer biva Sai Baba. Pripeljal sem se z lokalnim avtobusom iz Bangaloreja. Zgodilo se mi je nekaj smešnega, zame celo neprijetnega. Na avtobusni postaji mi je namreč človek, ki je imel rikšo kolo, ponudil, da me zelo poceni pelje do ašrama. Ker sem bil prvič tam, nisem vedel, kako daleč je ašram, predstavljal pa sem si, da vsaj en kilometer od avtobusne postaje. Lahko si mislite, kako sram me je bilo, ko sem se po sto metrih vožnje že znašel v ašramu. Tistih nekaj korakov bi lahko šel preprosto peš.

Dobil sem sobo, kjer so že bili dva Argentinca in Danec. Vsak je bil v svojem kotu sobe, vzmetnica na tleh pa je bila postelja . Na stropu se je hvala bogu vrtel ventilator, saj je bila vročina neznosna, 40°C. Soba, ki je imela kopalnico s tušem in WC-jem, je bila zelo preprosta, vendar je imela vse, kar smo potrebovali. Z novimi sostanovalci sem se zelo hitro spoprijateljil, eden med njimi, slikar iz Argentine, mi je celo posodil svežo obleko in razkazal ašram, da sem se lahko bolje znašel, saj je bil mesto v malem.

Direktna izkušnja

V ašramu je bilo nekaj tisoč ljudi s celega sveta. Približeval se je  daršan, to je čas, ko se Baba sprehodi med obiskovalci (več o daršanu v posebnem poglavju). Imel sem ”srečo” in bil v prvi vrsti, saj smo imeli prej celo žrebanje vrst (tudi o tem več pozneje). Tega niti ne bi vedel, če me ljudje za mano ne bi trepljali po rami in mi govorili, kakšno veliko srečo imam. Skupaj z drugimi sem sedel na tleh s prekrižanimi nogami, opazoval dogajanje okoli sebe in čakal, kaj se bo zgodilo. Prek zvočnikov so spustili prijetno instrumentalno glasbo, ki je počasi, kot lepa vibracija lezla vame in me pomirjala. Ljudje, ki so še trenutek prej med seboj klepetali, so naenkrat utihnili. Sai Babe še ni bilo videti, vendar je bilo v zraku čutiti, da se nekaj dogaja.

Potem pa se je zgodilo. Kar naenkrat me je zadelo, nevidno, neopazno, kot strela z jasnega. Globoko v srcu se je začelo dogajati nekaj neopisljivega, pa vendar znanega. Bilo je tako močno, da sem začel glasno in nekontrolirano jokati, hkrati pa sem se ves čas zavedal, kaj se mi dogaja. Prostovoljci, ki skrbijo za red, so mi s kretnjami kazali, naj ne jokam naglas. ”Psst, psst,” so mi šepetali. Jaz pa sem se začel še bolj dreti, ker nisem hotel zatreti svojih čustev. Ničesar nisem hotel potlačiti v sebi, ker sem v življenju to že prevečkrat počel, pa ni bilo prav. Zato sem pustil, da se je dogajalo. Srce se je odprlo. Bilo mi je čudovito, neopisljivo. Takrat sem imel vse, ničesar več nisem potreboval. Bil sem popolnoma srečen, izpolnjen, bil sem poln ljubezni, božanske ljubezni. Če obstaja raj, verjetno ne obstaja kot nekakšen kraj, ampak kot stanje zavesti, zavedanja popolnosti vsega, zavedanja enosti z vsem in vsemi ter ljubezni do vseh in vsega. In to je bilo to.

Ker nisem nehal glasno jokati, sta me dva prostovoljca odnesla s planega pod streho in mi začela nositi vodo za piti ter celo pahljati. To mi je bilo tako smešno, da sem se začel smejati, saj sta to počela resno in malce zaskrbljeno. Verjetno sta mislila, da sem dobil sončarico, ker smo sedeli na soncu. Sam sem zelo dobro vedel, kaj se dogaja z mano. Zadnjih nekaj let sem zelo intenzivno delal na sebi in šel skozi marsikaj. Znal sem ločiti mentalne nečistoče, uvide, emocionalne katarze, fenomene ali kakršna koli indirektna spoznanja od resnice, od direktne izkušnje o tem, kdo sem, in o tem, kaj se dogaja. Dosti tega sem izkusil in se naučil na intenzivih razsvetljenja in še kje. Zato sem točno vedel, kaj se mi je zgodilo. Tega mi nihče več ne more vzeti. To je bilo nekaj samo mojega. Bilo je brezmadežno, čisto in brez najmanjšega dvoma. Zgodilo se je nepričakovano, nenačrtovano in zunaj vseh mogočih predstav, če bi si že morda kaj vnaprej predstavljal. Pa si nisem. Bilo je enkratno, neponovljivo in unikatno.

To je bila ljubezen na prvi … sploh ne pogled, ampak na prvo prisotnost. Prišlo je do prebujenja. Prebujenja vere in ljubezni. Vse to se mi je zgodilo, ne da bi sploh videl Sai Babo. Ko sem ga čez nekaj minut skozi objokane oči le videl, mi njegova fizična pojava sama po sebi praktično ni pomenila nič. Danes vem, da mi je s tem, kar se mi je pravzaprav zgodilo, ne da bi Babo sploh videl, pokazal, kaj je to avatar (o tem več v poglavju Avatar). Če se prav spomnim,  je bilo to 13. marca 1991.

Čiščenje

V času enotedenskega bivanja pri Sai Babi sem se še dostikrat zjokal, saj ti njegova ljubezen dobesedno odpira srce. To doživljanje je včasih tako močno, da ljudje sploh ne vedo, zakaj jokajo. To se je pozneje dogajalo tudi nekaterim, ki sem jih vodil v Indijo. Spomnim se  skupine, ki sem jo pripeljal v Putaparti. Že pred vhodom v ašram se je  neki mladenič začel tresti in spontano jokati, ne da bi vedel zakaj. Ta nevidna energija ljubezni, ki jo oddaja Sai Baba, te tako prežame, da se počutiš naravnost božansko.

Med prvim bivanjem pri Sai Babi sem bil na enem od daršanov zopet v prvi vrsti. Za Babo sem imel pripravljeno pismo. Ko se je Baba začel približevati, se je nenadoma obrnil naravnost proti meni. S široko odprtimi očmi, resnim izrazom in hitrimi koraki je stopal proti meni. Tako kot vsi sem sedel na tleh, med sklenjenima dlanema pa sem držal pismo. Ko je bil Baba še pol metra stran od mene, me je pogledal tako prodorno, da sem se cel stresel, pismo pa mi je padlo iz rok. Streslo me je tako močno, kot bi vtaknil prst v nezavarovano vtičnico. Pozneje sem spoznal, da je tak Babov pogled Šivov pogled, bog Šiva pa je uničevalec zla in slabega.

Moje hrepenenje in ljubezen do Sai Babe sta postala tako močna, da sem se dostikrat tako silovito in neustavljivo jokal, da sem mislil, da ne bom preživel. Srčne mišice so bile na resni preizkušnji, medtem ko sem gledal, doživljal in občudoval Babo. Ko sem se tako prepuščal Babovi ljubezni, se je s tem začel tudi proces notranjega čiščenja. Vsa stara prepričanja, vzorci in navade, ki sem jih imel, so začeli v njegovi prisotnosti izginjati, mnogokrat pa je bilo zavedanje in doživljanje tega zelo močno in boleče.

Nikoli več sam

V tem tednu sem občutil veliko njegove pozornosti, ljubezni in blagoslovov. Veliko se mi je posvečal, jaz pa sem si tega želel in sem  sodeloval. Baba pravi: ”Naredi korak proti meni in jaz jih bom sto proti tebi.”

Tako se je zgodilo tudi z mano. Naredil sem ta korak, kar je bilo odločilno. Življenje se mi je od takrat popolnima spremenilo. Kar pa je najpomembnejše, nikoli več nisem bil sam, saj sem v Sai Babi dobil prijatelja, vodnika in duhovnega očeta, ki je bil odtlej ves čas z mano.

Prenehala so se brezciljna in avanturistična potovanja, neko obdobje življenja se je zaključilo. Odprlo se je povsem novo, s popolnoma novimi kvalitetami, ki so bile prej neznanka ali pa teorija. To tretje potovanje v Indijo je bilo zame zelo pomembno, ne samo po duhovni plati, temveč na vseh življenjskih področjih, ki so bila zame pomembna. Dobil sem nekaj, kar sploh nisem vedel, da sem iskal. Dobil sem Sai Babo. Star pregovor pravi:

”Ko je učenec pripravljen, takrat pride učitelj.” In točno to se je zgodilo.

(se nadaljuje …)

(iz knjige Bojana Gorenca – Sai Baba – Mit ali Resničnost)