S poti po Indiji – 6. del

Zakaj se vedno več Slovencev vrača v Indijo ali kako je Indija postala svetovni duhovni center

Meka duhovnosti

Indija je že od nekdaj privlačila znane ljudi s področja okultnega, ezoterike, duhovnosti…Tam se je rodila teozofija, ki je danes razširjena po celem svetu, v Indiji pa so se rodile tudi tri večje svetovne religije-hinduizem, ki je z več kot milijardo vernikov tretja največja svetovna religija, budizem, z več kot pol milijarde četrta na svetu po številu in sikhizem, ki z dobrimi 30 milijoni vernikov spada med manjše svetovne religije. Vendar pa niso hodili tja samo tisti, ki so raziskovali duha in njegove sposobnosti. V 60. in 70. letih so se tam začeli zbirati predstavniki hipijevske kulture. Pravi val hipijev v Indijo je sprožil Hermann Hesse, najbolj priljubljen pisatelj ”flower power kulture”, tudi meni najljubši, saj sem prebral vsa njegova dela. Sam je tudi potoval v ”jutrovo deželo”, kakor je naslov eni njegovih knjig. Tako so sicer malo številni resnični iskalci resnice z zahoda počasi odkrivali indijske jogije, svetnike in modrece, kar je Indijo naredilo za meko duhovnosti. V skladu s tem je od leta 1970 strmo raslo število ljudi, ki so šli tja z namenom, da najdejo sebe in se razsvetlijo, saj je postajalo jasno, da razsvetljenje ni samo za peščico izbranih, ampak je na voljo vsem, ki ga hočejo resnično doživeti.

Kaj in kakšen je duhovni učitelj?

To potrjuje tudi sedanjost. Milijoni ljudi z vseh koncev sveta se zbirajo v ašramih – prebivališčih raznih duhovnih učiteljev in se poskušajo v njegovi ali njeni prisotnosti spremeniti ter najti izpolnitev v svojem življenju. Indija velja za sveto deželo, ki jo je skozi zgodovino po dolgem in počez prehodilo na tisoče svetnikov, modrecev, jogijev in avatarjev, ki so bili s svojim življenjem primer, kako je treba pravilno etično in moralno živeti, da lahko človek izrazi svoje božanske potenciale. Šankaračarja, Amritananda Mayi Ma, Širdi Sai Baba, Babaji, Krišnamurti, Mahariši Maheš Jogi, Meher Baba, Sri Chinmoy, Šivananda, Svami Mahešvarananda, Ramana Maharši, Šivabalajogi, Vivekananda, Sri Aurobindo, Jogananda so samo nekateri od primerov najvišje modrosti in utemeljiteljev darme v novejšem času, ki so bolj ali manj znani po svetu.

Z večino med njimi sem se srečal osebno ali prek njihovega učenja, v Indiji in doma. Za mnoge svete može in žene, ki žive v samoti himalajskih pečin, pa ne bomo nikoli izvedeli. V otroštvu skoraj vsakega od teh duhovnih vodij je neki nenavaden dogodek povzročil, da so postali nekaj drugega. Naj za primer omenim Šivabalajogija, ki je pri štirinajstih letih padel v trans in je v nadaljnjih 12 letih proti svoji volji 23 ur na dan meditiral. Ramano Maharšija je pri 15 letih zgrabil strah pred smrtjo. S tem strahom se je spopadel in dognal, da sam ni telo, temveč vseprisoten duh. Tega stanja do konca življenja ni zapustil, ampak ga je samo še poglabljal.

Okoli duhovnih učiteljev se je začelo zbirati vedno več ljudi, ki so jim razgrinjali svoje težave – zdravstvene, finančne, duhovne ali kakršne koli druge. Težave so se skrivnostno in nenavadno razpletale, kar je razširilo glas o moči in sposobnosti nekaterih gurujev. Privlačevali so vedno večje množice, raslo je vse več ašramov, v katerih so romarji lahko spali pod isto streho kot njihov oboževani. Napačno bi bilo misliti, da je vloga teh velikih duš samo odpravljati težave oboževalcev. Njihovo temeljno poslanstvo je prebuditi spečo vero v Boga v slehernem posamezniku, razne moči in sposobnosti pa so samo pripomočki za izvršitev te osnovne naloge, kar se je potrdilo tudi v mojem primeru. Vsak guru na svoj način poučuje in ima razvito metodo duhovnega razvoja, ki jo prenaša na učence, željne osebne rasti.

Kako prepoznati pravega guruja

V nekem trenutku sem se znašel v stanju, ko sem bil razpet med nekaterimi, ki so, vsak sicer v določenem življenjskem obdobju, pa vendar, imeli name velik vpliv, kar mi je povzročalo veliko težav. Bolečina navezanosti in spoštovanje do vseh sta me držala v precepu, saj nisem vedel, komu pripadam, če sploh komu. Kako vedeti, kdo je pravi, največji, najboljši zame? Verjamem, da je veliko ljudi bilo in je še v podobni dilemi. Vendar je bil odgovor dokaj preprost. Potrebna je bila lastna izkušnja in ne slepo sledenje, ker glava lahko zavaja, srce pa nikoli. Sai Baba je rekel, da je pri tem tako kot pri iskanju vode. Če kopljemo samo kratek čas, lahko dobimo celo polje vrtin, vendar vode (izvora modrosti) ne bo. Če pa na enem koncu kopljemo dovolj dolgo, je možnost, da pridemo do vode, zelo velika.

Pomembno je vedeti, da resničnih duhovnih učiteljev denar ne zanima, v nasprotju z mnogimi, ki se razglašajo ali izdajajo za učitelja zato, da bi dobili denar od naivnežev. Treba je biti previden. Ena stvar je, če te kdo sredi ceste ustavi in začne brati z dlani ali pa kako drugače zbudi tvoje zanimanje z nenavadnostjo – ljudi z različnimi sposobnostmi, kot so jasnovidnost, telepatija in magija, še posebno v Indiji ni malo. Druga stvar je mešanje gurujev s saduji, tistimi, ki so se odpovedali materialnemu življenju, da bi živeli duhovno, pešačijo po celi Indiji in prosijo za hrano. Sicer imajo za naše predstave videz modreca ali svetnika, vendar to niso. So nekakšni potujoči menihi, ki jih lahko kar pogosto srečuješ; posebno na romarskih mestih so zbrani v velikem številu. Pravega duhovnega velikana pravzaprav spozna lahko le srce in pogled v njegove oči. Nekako ga je treba začutiti in ima malo skupnega s svojo zunanjo podobo. Izkušnja s potovanj po Indiji in iz življenja nasploh mi pravi, da resničnih učiteljev danes ni veliko, vendar so in to je pomembno. Ni pa nujno, da guru pride vedno v konkretni obliki. Lahko spodbuja višje vrednote in pobude skozi prijatelja, knjigo ali celo skozi dogodek, ki povzroči prebujenje in s tem globoko notranjo spremembo.

NI TREBA, DA ME ZASLUŽITE,

DOVOLJ JE ŽE , DA ME POTREBUJETE.

SAI BABA

(Iz knjige Bojana Gorenca-Sai Baba-Mit ali Resničnost)

Bojan Gorenc je avtor, podjetnik, vodnik in trener tenisa. Rojen leta 1961, je večino svojega življenja posvetil iskanju in raziskovanju Resnice, saj z življenjem, ki mu ga je ponujala lastna tradicija in okolje ni bil zadovoljen. Ta iskanja so ga leta 1982 pripeljala v Indijo. V naslednjih letih so nanj vplivali mnogi duhovni učitelji, dokler ga vijugasta in nenavadna pot duhovnega razvoja leta 1991 ni pripeljala do Sathya Sai Babe, ki svoj nauk izraža v enem stavku: ”Moje življenje je moje sporočilo.”

Nekatera svoja srečanja in doživetja z njim in kako je to spremenilo njegovo življenje v pozitivno smer, je opisal v svoji prvi knjigi Sai Baba-mit ali resničnost. Ko je le mogel, je potoval v Indijo, k Učitelju, kamor je peljal tudi mnoge druge ljudi in jim pomagal najti lastno Pot. Bil je eden od ustanoviteljev Sai centra v Sloveniji in ga vodil od 1994 do 1997.

V svoji drugi knjigi Sai Baba in religija Ljubezni predstavlja zgodbe pripadnikov različnih veroizpovedi, ki jim je Sai Baba prav tako spremenil življenje in hkrati prikaže osnovno sporočilo Babovega učenja, da je pomembna Ljubezen, ne pa vrsta religije.

Boyan je neodvisen in ni povezan z nobeno organizacijo ali gibanjem. Njegov cilj je prenesti posameznikom praktične in uporabne zamisli in informacije, ki bi pomagale spodbuditi preobrazbo. Danes vodi duhovne programe v Indijo, deželo, ki jo je obiskal že več kot 70-krat, pripravlja predavanja in delavnice, ter prenaša stare indijske modrosti na nas Zahodnjake, pogosto preveč usmerjene v materialno plat življenja.

www.bojangorenc.com